Draga svetovalka!
Redno prebiram vašo rubriko. V vaših zanimivih odgovorih najdem vedno kaj koristnega tudi zase. V zadnji številki revije ste odpisali bralki, ki je dvomila ali naj se poroči s moškim, ki ga je spoznala šele pred enim tednom in še to popolnoma pijana. Všeč mi je bil vaš pozitiven način razmišljanja. Čeprav se komaj poznata in se najbrž še nista niti popolnoma streznila po intenzivnem popivanju, je vi niti ne grajate, niti ji poroke odločno ne odsvetujete. Vem, da ste po izobrazbi psihologinja z dolgoletnimi izkušnjami, zato vam popolnoma zaupam. Bi pa vseeno rada vedela (če to ni skrivnost in če se vam moja radovednost ne zdi preveč vsiljiva), kje ste študirali psihologijo in kje ste si nabirali izkušnje.

Zdaj pa še k mojemu vprašanju. Tudi sama načrtujem poroko. Lokacija je že izbrana, poročni šotor je rezerviran, poročna vabila so poslana. Do tu je vse potekalo gladko, brez kakršnihkoli zapletov (tudi po zaslugi zelo sposobnega človeka, ki mu je posel organizacija porok). Težave pa mi povzroča moja hči, ki o sebi meni, da je že povsem odrasla, sposobna razmišljanja s svojo glavo, izkušena, pametna in kaj vem kaj vse še. V resnici je stara 17 let in nima pojma o ničemer. Puberteta jo meče z nenavadno močjo že nekaj let in nič ne kaže, da bo kmalu popustila. Tako se dnevno soočam z ranolikimi težavami, ki niso nenavadne za nobeno mamo, ki ima doma najstnico. Marsikaj sem že doživela in marsičesa sem se naučila. Večinoma poskušam ohraniti mirno kri, včasih pa mi živci povsem popustijo. V begu pred njenim jezikanjem, nemogočim obnašanjem in trapastim stilom oblačenja, sem se zatekla k računalniku. Vse več časa sem preživela ob brskanju po spletu. Tako sem spoznavala, kaj se dogaja v svetu mode, tudi kupila sem si včasih kaj lepega, brala sem trače in zbirala recepte. Potem sem se znašla tudi v klepetalnicah za starejše. In tako spoznala svojega bodočega moža. Že po nekaj okornih stavkih me je popolnoma prevzel. Zelo je drugačen. Je sproščen, brez vsake skrbi, malo eksotičen. Živi na drugem koncu sveta, barva njegove kože je drugačna, tudi njegova vera in seveda jezik in navade. Kako zanimivo! Poleg tega mi vedno prisluhne, razume moje težave in mi daje v vsem podporo. Res je, da trenutno nima službe in dohodkov, ampak z medsebojno ljubeznijo bova premostila tudi te manjše zadrege. Poskrbeti moram le za njegovo avionsko karto in vizo, da bo lahko prišel v Evropo, po poroki pa bo lahko kmalu zaprosil za državljanstvo. Torej vidite, vse bi lahko bilo kot v pravljici, če se ne bi začela v vse skupaj vmešavati moja hči. Ves čas mi pridiga, da sem neumna, da se spuščam v tveganje, da človeka sploh še nikoli videla nisem in da je v resnici mogoče povsem drugačen kot na sliki. Poleg tega pravi, da je koristolovec ali pa morda celo morilec. Obnaša se, kot da bi bila ona moja mama, jaz pa njena hči. Ves čas mi nekaj trobi in pametuje. Res jo imam zadosti. Le zakaj se ne more veseliti z mano? Prepričana sem tudi, da ji bo dober očim, ona pa o tem še slišati noče.

Takšna je torej moja situacija. Moje vprašanje je, kako spametovati mojo hči. Glede na to, da me sploh ne posluša, bi bilo mogoče dobro, če bi ji kar vi direktno odgovorili in ji povedali, da se moti. Ljubezen ne pozna meja, ne meni se za barvo kože ali vero. Morda je malo tvegano, ampak človek živi le enkrat.
Ko bo potrjen datum poroke, vam bom poslala poročna vabila, ker  si zelo želim svojo srečo deliti z ljudmi, ki me podpirajo. Saj me boste podprli, ali ne?
V pričakovanju skorajšnjega odgovora vas prijazno pozdravljam.
Vaša zvesta bralka in občudovalka.

Poročni salon me je že skoraj posvojil. Večino časa preživim pri njih, če pa že ne sedim tam, visim na telefonu in razpravljam, usklajujem, sprašujem, se čudim, barantam za bolj ugodno ceno, ali pa se navdušujem nad njihovimi predlogi. Začelo se je čisto nedolžno – s pogovorom o možnem najetju in postavitvi poročnega šotora. Zdaj se pa menimo, da bi mi uredili, naredili in organizirali še vse ostalo. Sprva sem bila povsem prepričana, da bom vse storila sama in tako prihranila pri denarju. Zdaj sem pa ugotovila, da za veliko stvari le nimam dovolj znanja in praktičnih izkušenj in da bi mi nabava materiala in morebitini poskusi in zmote precej načeli denarnico, končni izid pa bi bil vprašljiv. Imela sem srečo. Ti ljudje očitno poznajo svoj posel, res vedo, kaj delajo. Vedno imajo čas zame in za moje muhe, pa se nikoli ne razburjajo. Ko sem svoji bodoči tašči omenila, da bomo najeli poročni šotor, jo je skoraj kap. “Poročni šotor!”, je zakričala. “A ste čisto ob pamet?” Kandidatka za taščo je razložila, da nismo tako ubogi, da bi se morali poročati v šotoru. Dovolj denarja imamo za eleganco kakšne imenitne gostilne s parketom po tleh, s trdnimi stenami, bleščavimi lestenci in lepimi mizami in stoli. Saj bo zgledalo, kot da gremo kampirat, ker si česa boljšega ne moremo privoščiti. Hotela sem jo prepričati in potolažiti, da to ni tak šotor iz kampa, pred katerim pomanjkljivo oblečene družine posedajo na zložljivih stolčkih, pečejo čevapčiče in mečejo karte. Pokazala sem ji slike, ji poskušala razložiti, kako bo šotor zgledal potem, ko bo okrašen s poročno dekoracijo in jo prepričati, da so poroke pod šotorom oziroma poroke v naravi danes trend. Ko vse to ni zaleglo, sem jo peljala s sabo na sestanek k organizatorjem porok. Še ena napaka! Sumničavo si je ogledovala mladega organizatorja, ki je ni prav nič vsiljivo prepričeval, ampak ji je samo z besedami in sliko poskušal naslikati prednosti poročnega šotora. Ko se je končno malo odtajala, sem že potihoma upala, da gremo zmagi naproti. Ampak zdaj ga je začela zasliševati, kot da je inšpektorica Interpola. Samo, da ga ni spraševala o denarju, ampak o velikosti in barvi vabil, pa poročni dekoraciji, pa o darilih za svate in zahvala in še čemu. Seveda je imela tudi neznansko veliko idej. Pravzaprav je bilo je poprej vse dogovorjeno in zmenjeno, zdaj pa se ona seveda ne strinja z nobeno odločitvijo in hoče vse spremeniti in izboljšati. Kako jo ustaviti? Jaz je ne morem kar tako, sem v kočljivi situaciji. Organizator se je izkazal tudi v tej vlogi. Se vidi, da ima veliko izkušenj tudi z bodočimi taščami. Zelo suvereno, a prijazno in prepričljivo jo je ustavil.

Poroka bo v poročnem šotoru, na izbranem kraju in na izbran datum. Tašča pa bo tam ali pa tudi ne!

Eni ljudje radi obdarujejo, drugi so raje obdarovani. Ene misel na to, da morajo kupiti darilo spravlja v obup, druge pa to navdušuje. Jaz imam najraje darilo, ki kaže na to, da se je oseba potrudila in res premislila, s čim me bo razveselila. Pri tem sploh ni pomembna vrednost darila. Če mi speče piškote in pri tem upošteva mojo netoleranco do mlečnih izdelkov, mi je to veliko bolj pomembno, kot najdražja torta iz butične slaščičarne, ki kar poka od masla in smetane. Spominjam se, da je nekoč v centru Ljubljane obstojala res lepa trgovina z usnjenimi izdelki. Prodajali so vse od pasov, denarnic, manjših torbic in poslovnih torb, rokavic, obeskov za ključe in vse kar sodi zraven. Veliko ljudi, ki niso vedeli, kaj bi prijatelju, znancu, sodelavcu kupili za njegov praznik, so se odločili za nakup v tej trgovini, saj so vedeli, da so izdelki lepi in jih bo vsak vesel. Že takrat sem se delala norca, da hodijo v to trgovino kupovat ljudje, ki se jim ne da pomisliti na želje in potrebe tiste konkretne osebe. Ne da se jim zgubljati časa z razmišljanjem, kaj bi jih res razveselilo, ampak se zadovoljijo z geslom – drago je, lepo je tudi, torej ne morem narediti napake. Še zelo dobro se spomnim, ko sem ravno tisto leto dobila tudi sama darilo od tam – in to od svojega moža!!! Če to ni razlog za ločitev!

Kadar kupujem darilo za določeno osebo, se poskušam spomniti ali je kdaj omenila kakšno stvar, ki ji je še posebej všeč ali jo zelo zanima. Mogoče kaj v povezavi s hobiji, športimi dejavnostmi, knjigami ali gledališčem. Morda je omenila predstavo, ki bi si jo rada ogledala ali da ima še posebej rada nekega pevca. Če opazim, da ima v bližnji prihodnosti ta pevec tukaj koncert, ji lahko podarim vstopnico. Če je zelo eko usmerjena, se vedno najde najnovejša eko iznajdba. Moja prijateljica, ki rada kolesari in hodi v hribe, dobi zanesljivo “flaško” oblečeno v neopren oblekco in potiskano z njenim imenom. Če še ne veste o kateri “flaški” govorim, si jo poglejte na spletu. Dobra ideja, uporaben izdelek, prijazen do okolja in lastnega zdravja, pa še lepo zgleda. Priporočam! Najbolj pa verjamem v darila, ki jih človek naredi sam. Samo malo ustvarjalnosti in dobre volje je potrebno. Ni nujno, da smo ne vem kako spretni in inovativni. Na spletu se najde danes navodilo za izdelavo prav vsega. Če se lahko najde “recept” za izdelavo atomske bombe, lahko zanesljivo najdemo tudi navodilo, kako izdelati doma milo, ličilo, čokolado, piškote ali zimske copate. Poleg tega pa človek pri izdelavi takšnih daril lahko zares uživa.

Na tak način lahko izdelate darila za mame, darila za babice in dedke, darila za očete, darila za fante in punce, darila za sitne šefe, darila za prijazne šefe, darila za najboljše prijatelje, darila za malo manj dobre prijatelje, darila za poštarja, darila za hude in prijazne sosede, darila za ljubimca, pa darila za moža tudi, darila za majhne in velike, darila za stare in mlade in ne nakoncu tudi darila zase!